Omemba: Tomaž Teropšič

»33 let je že, predvsem smo bili takrat še relativno mladi, kariere so bile pred nami, a bili smo pripravljeni braniti Slovenijo, ker se nismo strinjali s tistim, kar se je v tistem času dogajalo. Danes pa moram reči, da so občutki mešani, vendar pa sem ponosnen, da smo branili svojo domovino, Republiko Slovenijo.«

»Mi smo imeli na svoji strani slovenski narod, zato smo se čutili močne in bi lahko rekel, da smo se čutili nepremagljive, ker je za nami stala cela Slovenija in tudi oborožene strukture tistega časa, takrat še milica, ki je bila oborožena.«

»Mi smo imeli na svoji strani slovenski narod, zato smo se čutili močne. Lahko bi rekel, da smo se čutili nepremagljive.«

»Nihče si ni želel spopada, vendar bojevniki smo pač bojevniki in čakamo ukaz. Vsak se je zavedal, kaj je njegova dolžnost v primeru spopada, tako da mislim, da smo po tihem čisto vsi upali, da ne bo prišlo do boja, smo pa seveda bili pripravljeni izvršiti ukaze.«

»Sovražnik ni bil več izven meja Jugoslavije, nov sovražnik je bila jugoslovanska armada, ki je postala srbska vojska.«

»Če bi bila Slovenija spet ogrožena, mislim, da bi se spet našli Slovenci in Slovenke, ki bi bili pripravljeni braniti Slovenijo. Mislim, da duh domoljubja še ni odšel iz Slovenije. Imamo samo eno domovino. Zdaj sem že toliko star, da lahko to rečem, ker poznam razmere drugod, da je raj na zemlji. Seveda imamo cel kup težav, ampak vsekakor mislim, da je to raj na zemlji in da ga je potrebno braniti.«

»Vse se da zgraditi, vse se da postaviti na novo, le izgubljenih človeških življenj, ki so najdragocenejša, ne moreš nikoli vrniti nazaj.«

»Zdaj je na vrsti Slovenska vojska, da varuje Slovenijo. Kot sem že zapisal v knjigi, teritorialna obramba je po moji oceni, pa tudi mnogi drugi se s tem strinjajo, ena najuspešnejših organizacij v zgodovini Slovenije, ker je z minimalnimi žrtvami v celoti izpolnila svoje poslanstvo, ubranila je Republiko Slovenijo.«

»Vmes se sprehodimo čez celotno 20. stoletje, skozi vse sisteme, skozi vse države, ki smo jih imeli v tem obdobju in končamo v zadnji sobi, kjer je poudarek na osamosvojitvenem času in dogodkih, ki so mu sledili.«

»Obiskovalci bodo lahko spoznali, kako so se mediji odzivali na ta prelomni dogodek in kako so ga interpretirali.«

»Veliko vlogo so imeli tudi Slovenci po svetu, na to ne smemo pozabiti, ko so seznanjali javnost v svojih državah, kjer so živeli, s tem, kaj se v Sloveniji dogaja.«

»Za izredne zasluge pri uveljavljanju in obrambi samostojnosti in suverenosti Republike Slovenije prejme Vod vojaške policije 5. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe častni znak svobode Republike Slovenije.«

»Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

»To sta ta dva muzejska predmeta, ki sta bila tam ob dvigu zastave, mene ni bilo zraven, saj sem ležal na položaju nekje v posavskih gozdovih.«

»Ljudje so v tem času prepoznali muzej kot ustanovo, kamor lahko gradivo prinesejo, ga tu shranijo, s tem pa dobijo možnost, da bo gradivo nekoč objavljeno oz. razstavljeno.«

»Imeli so še debele svinčene ploščice in bili res naporno težki za nošnjo.«

»Bili smo na rezervnem vojaškem poveljniškem mestu v Zgornji Pohanci, bil sem poveljnik voda 25. območnega štaba, moj brat pa namestnik. Iz Brežic je prinesel zastavo, ki smo jo obesili v jedilnici počitniškega doma, kjer smo bili nastanjeni, to si bom zapomnil za vse življenje, ker sem takrat prvič v rokah imel novo slovensko zastavo in tudi to zastavo imamo danes shranjeno v muzeju.«

»Žal je nimamo, izziv muzealstva je, da v pravem trenutku ugotoviš, kateri predmeti bodo čez 30, 50, 100 let povedali zanimivo zgodbo in muzeološko predstavili pomemben zgodovinski dogodek ali proces.«

»Strah se vedno pojavi. Pred bojem vlada tista negotovost, ko ne veš, kaj bo, sploh zame, ker sem ziheraš, je bilo še težje. Ampak, ko enkrat dobiš ukaz, potem točno veš, kaj je treba narediti, in delaš kot stroj, časa za razmišljanje ni, ker te to lahko stane tudi življenja.«